print preview
Englishback ALEŠ DEBELJAK
Šolarjev blues
Šubičeva ulica, Ljubljana
V šolo hodim že od časov, ko so cigarete ponujali
po kosu, žvižgajo in švigajo kometi čez črno nebo
mesta, še vedno tu živim, še vedno med oblikami
pozabljenih stvari, silijo na dan, še vedno začudeno,
po vseh dolgih letih, ko bi mi jasno že lahko bilo,
da sem si med vajo iz nemške slovnice zaman
beležke pisal o človeku, ki gleda skozi žaluzije,
še zdaj jih ne razumem, a si to želim, tako zelo,
da me boli sladko v polmraku, v mlačnem zraku,
da bi se jezikov sto naučil in bi se povsod vrtel
kot svat na bratovi poroki in lebdel bi, ja, kot para
na cvetovih v rastlinjaku, in ne bi vedel, če vlažno
se cedi iz težke gobe, s katero brišem vse za sabo,
dokumente vseh izletov, samo še tokrat, še zadnjič,
se prijavim brez pokašljevanja in prežvečenih besed:
pridem kot prostak, ki zažiga gnezda in ljubi golobe. 
Šolarjev blues
Ko prideš iz zapora
Včeraj hiša, danes nič